Ko nekoga pogrešaš ...

Že lep čas se mi ni zgodilo kaj takega oz. me ni tako prevzela kaka oseba, da bi jo pogrešala na tak način kot pogrešam zdaj eno prav posebno osebico. Pobegnila mi je namreč na potepanje po Grčiji, in sicer za "bogsigavedi kolko" časa (baje za 14 dni!). Danes je minil komaj dan št.3, js pa sem že začela odštevat prav ure do njegovega prihoda.

In ne, ni to znak obupanosti, niti ne tega, da je on edina oseba v mojem življenju, da sem slučajno brez prijateljev, ampak je pa edini, ki mi je srček ogrel do stopinj, ko se je le-ta začel talit :). Ko pogrešam vsako minuto, da svojega časa ne preživim z njim, ko vem, da karkoli še tako neumnega se mi naredi, komaj čakam, da to delim z njim in se skupaj nasmejiva, prekritizirava ali zgolj komentirava. Vsak dan sem željna njegovega poročanja s potovanja, poslušanja njegovega glasu po telefonu in tistega njegovega seksi izrekanja besede "lupčka"!
Že zdaj si ne morem zamislit, kako bo, ko ga bom zagledala, ker si ga tolko želim videt že ZDAJ!

Objektivno gledano očitno vse tole pogrešanje na mene vpliva pozitivno, ker sem celo za spremembo doma in kar je še manj verjetno, doma celo kaj naredim, pospravim, se družim z našimi in delam nadure v službi :)! In še celo prvi dan grem pogledat na faks, kar prvotno ni bilo v planu. Pa še post sm uspela spisat. Neverjetno :P! Ane?