petek, 28. maj 2010

Uršlja gora aka. Plešivec


Malo pred 1.majem sva ga pihnila na en pohod in tokratna destinacija je bila Uršlja gora oz. uradno gora Plešivec (1699m nadmorske višine).
Štartala sva na višini okoli 1000m. Dan je bil lep, začetna pot pa tudi, dokler nisva po nekje pol ure hoda prispela do kažipota, ki je kazal na pot strmo navzgor... Nič, odločima se, da zagrizema v hrib... po par minutah krasna zelena plantaža (pašnik), obdana z gozdovi. A po tej prelepi jasici pa še večja strmina. Ko že misliš, da si nekje na vrhu, še sploh nisi niti blizu. Najbolj smešno pa je to, da ne veš, a bi se obrnil ali bi rinil naprej.
No, po takih mislih pa le prispeva na sam vrh, kjer naju pričakajo zaplate preostalega snega, malo za tem pa neverjetno lep razgled na Črno, Slovenj Gradec in koroške kraje ter na Šoštanj in njegov stolp izpušnih plinov.Poleg prelepega razgleda pa sva si ogledala še cerkvico Sv. Uršule, po kateri je ta gora dejansko dobila nadimek. Res je bil ves trud lezenja v hrib poplačan. Na vrhu sva si privoščila še eno pošteno malco - domače kiflčke, filane s pršutom in sirom (mljaska), milko z lešniki in jabolke.
Blo je pa super!

Za dokaze pa še malo fotoshootinga :).



četrtek, 06. maj 2010

Toskana

Zgodila se je konec marca, kar je bil ravno pravi čas, da pobegneva z dragim nekam pred izpiti ter se pravočasno spraviva za knjige brez (pre)hude želje, da "midva bi pa nekam šla", ko bo treba majčkeno zagrabit. Torej je padla odločitev, da odpotujeva v Toskano, eno izmed mnogih deželic Italije, vsaka po svoje lepa, ampak Toskana slovi po svoji tradiciji: vino, poševni stolp, italjanski pesniki, pisatelji ter raznovrstni umetniki, dobra hrana ter še lepša pokrajina ...
Odhod zgodaj zjutraj, vožnja sploh ne bi bila tako utrujajoča, če se ravno pred naju ne bi sparkirali dve ne-tako-več-mladi dami, ki sta non-stop čvekali. Najprej se mi je zdelo, da čvekajo 4, proti koncu izleta pa ugotovim, da sta dejansko dve. Važno, da sma v celem izletu izvedla vse podrobnosti njunih družin in njihovih tegob ... omg! :) Ampak kaj čmo, vsaj dolgčas ni bil.
Končno prispemo v prvi naš kraj Pisa, kjer je svetovno znani poševni stolp, poleg njega pa poševno stojita še ogromna cerkev ter za tiste čase največja krstilnica. Žal so se tisti arhitekti malo ušteli, ker je tam močvirnata podlaga in zato nič ne stoji ravno ... dejansko res ne :). Ampak za današnje arhitekte strokovnjake iz celega sveta je to ena sama umetnost, kako lahko taka masa stoji tako postrani. In res, malo te prešine, ko stojiš spodaj, da kaj če se glih zdaj tole odloči zrušit... in greš na varno :)!
V Pisi nismo zapravljali preveč časa, saj nas je vodič popeljal v res luštno, pravo toskansko mestece Luca. Ni tako turistično oblegano tako, da smo doživeli pravi tisti toskanski utrip, po italjansko pojedli njihove panine in si nabavili pristnih toskanskih dobrot za domov (toskanske začimbe zmagajo!). Ker nas je ta dan res zmatral, smo po obisku tega mesteca pospravili svoje riti najprej na večerjo, ki je trajala nekako "slow food" varianta, ki je za nas sestradance trajala še dlje kot dejansko je, nato pa po večerji direktiva tuš in smer postelja. Poleg tega, da smo bili kar izmučeni pa se je tisti vikend ravno prestavila ura in ... bemti, eno uro so nam vzeli ... tako da smo po stari uri vstajali 5.30. Ja, težak je urnik sodobnega turista :).
Naslednji dan pa Firenze. Res zelo veličastno mesto. Poleg vseh oh in sploh velikega števila umetnikov (takih in drugačnih) sta med drugim tam ustvarjala Michelangelo, ki je ustvaril med vsemi svojimi umetninami kip Davida (ja, to je tisti nagec z lulčijem:P), ki pa dejansko sploh ni bil dokončan, saj ga je med ustvarjanjem poklical sam presvetli papež ter mu naložil delo okrasitev Sikstinske kapele (važno, da je Davida od popka dol zrihtal :P).
Tu pa je še, dokler ga Firenčani niso izgnali, ustvarjal tudi Boccacio (Dekameron) ter ustvarjalec Božanske komedije Dante Aligheri, ki naj bi se tudi tam rodil in srečal svoje zelo opevano dekle.
Ob koncu ogledov smo se sprehodili še čez Ponte Vecchio, mislim, da je najslavnejši most v Evropi, ki je edini preživel hude poplave ter 2. svetovno vojno, ker naj bi sam Hitler dal ukaz, da se ta most ne sme sestreliti. Poleg vseh svojih umetnikov in umetnin pa so Firenze leta 1966 doživele hude poplave - na glavnem trgu je bila višina nad 5m.
Mene osebno je Toskana navdušila. Bilo je svetovno, njihov način življenja mi je prav všeč. Najboljši pa se mi zdijo njihovi barčki, kjer stoje popivajo oz. kar eksnejo kavo, pojejo kak panini (sendviči na sto in en način), kupijo cigarete in gredo dalje. Jim pa kar malo zamerim, da je kava pri mizi, ko se vsedeš, dražja kot pa pri šanku.

Anyway, I'll be back there soon :).