Živčkam

Ja, danes je sobota. In jutri bo nedelja. Nič strašnega, če se nebi v torek približeval moj ustni zagovor izpita iz rimskega prava. Tudi nič katastrofalnega, če nebi od tega zagovora biu usoden moj letnik... zdaj se že sliši mal bolj scary. Ampak v primerjavi s tistimi, ki čakajo na rezultate, od katerih so odvisna njihova življenja in njihovo zdravje.... neprimerljivo!
Ampak ta trenutek me prav daje, želim si nekam daleč, rada bi, da se mi nehajo te muke. Res mi je že hudo, navsezadnje si želim samo še, da mine in da en mesec počivam in delam... NIČ! Vem pa tudi, da če mi ne uspe, se bom tolkla po glavi, ker je le to zadnji izpit in pol tega izpita sm že dala čez...
Obupen občutek, strah, prestrašenost, zaskrbljenost, spraševanje, kaj bo, če bo ali če ne bo... vse to me meša in meša in včasih moram že sama sebi rečt STOP, ker mam take misli, da mi lahko še glavo raznese. Sploh ker sem sama v LJ in ni nobenega okoli mene, da bi me usaj zamotil vsake tolko časa al pa da bi mi povedal, da bo vse še vredu ... ah ja v takih trenutkih prav pogrešam mojega brata tu, čeprav se mu ne da dopovedat, da bi lahk tisti krožnik pomil za sabo in čeprav od njega nimam nobene koristi, ker večinoma presedi za računalnikom... ampak usake tolko časa pa le pride do mene u sobo in mi z njegovim pačenjem polepša dan, ko se nasmejim ko bumbar tistim njegovim že 100x videnim foram :)...
Ja nič, to bo treba prežvet, ni druge ... konec koncev mi ni tak hudo, ko tistim, ki so recimo prejšnji torek izgubili domove...ali še hujše... svojce! Vsega je enkrat konec, pa bo še mojih muk, sam želim si pa le, da zrihtam in da se mirno vpišem dalje.......

Prosim, prosim vse sile, ki so nad mano in vse, ki imajo kakršenkoli vpliv na moje znanje u torek... naklonite mi srečo! Res si srčno želim to naredit in odpikat prvi letnik v miru!