Vsi smo nagnjeni k temu, da bi ugajali, bili všečni in pač vseeno po svoje izstopali seveda s tistim, ki je pozitivno.
Da bi bili priljubljeni, naredijo ljudje marsikaj iz sebe. Tudi nastopajo na Evroviziji v najbolj puranastem kostumu, igrajo najbolj neumne klovne in pač izstopajo do te mere, da ljudje rečejo: evo tale je pa originaln, temu se je pa za smejat... pa je res? (ok puran je biu res smešn za umret :P)Marsikoga pa je te možnice ali pa le spoznavanja novih ljudi (nasprotnega spola?) predvsem strah. Strah, da bi naredili slab prvi vtis ali da bi zgolj pokazali kaj v resnici so?
V tem razmerju do ostalih sta praktično dva pristopa: prvi je želja po ugajanju, drugi pač ne. Za prvega rabiš vljudnost, prizanesljivost in strpnost, za drugega - nothing but: direktnost.
Js osebno furam drugi pristop - pa ne da bi si ga sama zbrala, pač si ali nisi. Bleknem ven vsako bedarijo, pa če je tisti trenutek primerna ali pa tudi ne. Pač butnem ven, nikoli pa ni mišljeno slabo, vedno je vse v hecu. Eni ne razumejo, drugi se smejijo pa mi vrnejo, tretji pač hočejo globjo razlago ... in jo dobijo. Nekateri me ne marajo, ker sem direktna pa sploh ne v smislu, da bi drugim težila, kake so njihove slabe lastnosti (le kdo jih nima?), ampak zato ker pač povem kar mislim, izražam svoje mnenje in hkrati sprejemam drugačno.
Kaj pravzaprav ugaja? Kaj je tisto kar je všečno ostalim, kakšni so ljudje, ki so "priljubljeni"? Stavit grem, da ni univerzalnega recepta in vem, da je vsak človek zase unikat. Vsak je nekomu priljubljen, vsak ima nekoga, s katerim je rad v družbi. In ko veš, kaj ugaja tebi, v čem se počutiš super, s kakšnim nastopom in vsakdanom si ti ti... potem si ugajaš in živiš! Če pa želiš le biti podoben ostalim, enostavno nikoli ne izraziš sebe... Zakaj potem ugajati? Biti čim bližje idealu?
Na koncu itak vsi iščemo samo nekoga, ki bi nas imel rad. Ljudje pač taki smo. End of story.
