Vsi smo nagnjeni k temu, da bi ugajali, bili všečni in pač vseeno po svoje izstopali seveda s tistim, ki je pozitivno.
Da bi bili priljubljeni, naredijo ljudje marsikaj iz sebe. Tudi nastopajo na Evroviziji v najbolj puranastem kostumu, igrajo najbolj neumne klovne in pač izstopajo do te mere, da ljudje rečejo: evo tale je pa originaln, temu se je pa za smejat... pa je res? (ok puran je biu res smešn za umret :P)Marsikoga pa je te možnice ali pa le spoznavanja novih ljudi (nasprotnega spola?) predvsem strah. Strah, da bi naredili slab prvi vtis ali da bi zgolj pokazali kaj v resnici so?
V tem razmerju do ostalih sta praktično dva pristopa: prvi je želja po ugajanju, drugi pač ne. Za prvega rabiš vljudnost, prizanesljivost in strpnost, za drugega - nothing but: direktnost.
Js osebno furam drugi pristop - pa ne da bi si ga sama zbrala, pač si ali nisi. Bleknem ven vsako bedarijo, pa če je tisti trenutek primerna ali pa tudi ne. Pač butnem ven, nikoli pa ni mišljeno slabo, vedno je vse v hecu. Eni ne razumejo, drugi se smejijo pa mi vrnejo, tretji pač hočejo globjo razlago ... in jo dobijo. Nekateri me ne marajo, ker sem direktna pa sploh ne v smislu, da bi drugim težila, kake so njihove slabe lastnosti (le kdo jih nima?), ampak zato ker pač povem kar mislim, izražam svoje mnenje in hkrati sprejemam drugačno.
Kaj pravzaprav ugaja? Kaj je tisto kar je všečno ostalim, kakšni so ljudje, ki so "priljubljeni"? Stavit grem, da ni univerzalnega recepta in vem, da je vsak človek zase unikat. Vsak je nekomu priljubljen, vsak ima nekoga, s katerim je rad v družbi. In ko veš, kaj ugaja tebi, v čem se počutiš super, s kakšnim nastopom in vsakdanom si ti ti... potem si ugajaš in živiš! Če pa želiš le biti podoben ostalim, enostavno nikoli ne izraziš sebe... Zakaj potem ugajati? Biti čim bližje idealu?
Na koncu itak vsi iščemo samo nekoga, ki bi nas imel rad. Ljudje pač taki smo. End of story.
10 komentarjev:
uffff...tole je pa globok post
se mi sam zdi al sma se neki podobnega menle učiri?
be good****rtm****
hehe sam zdi se ti :) ... ja najin pogovor je nanesu na to, da sm dons kr dost o tem razmišlala, bb je pa še poglobil to :) ...
Jaz vedno sama sebi prigovarjam, da se je treba oblačit tako, kot tebi sede, ampak potem, ko eno stvar nase ntalačim, se vprašam "pa me ja ne bodo čudno gledali?" in tisti trenutek te cunje že mečem s sebe dol. Prav ne morem biti nekaj ekstra od drugih, vedno moram imeti na sebi tisto kar je "večinsko" in občudujem ljudi, ki jih dejansko boli k* za druge in sledijo le sebi (ful so mi všeč ubitačno roza žabe pa jih sama niti ne upam pokazat svetu:D).
tut js če bi mela jajca, bi mogoč se spravla u kake bolj drugačne cunje, sam zaenkrat mi tut paše da se oblečem kot mi sede... mogoč mi je trenutna moda kr okei sam vseen si kdaj rečem - jej kak me bojo gledal pa si mislim, da majo itak drugih problemov dost, kdo se bo ukvarju še z mano :D
Hehe, ugajanje, ja - vsi smo podlegli temu, eni manj, drugi bolj.
Zdi se mi, da z leti vse manj želiš ugajati, ker veš, kdo si, kaj si, kam greš in kaj moraš storiti, da do tja prideš. Za vse to pa ni treba skloniti glave, se predati konformizmu (vsaj ne vedno) in biti eno z množico - lahko si ti, ne glede na druge, samo odločiti se je treba.
Sama se trenutno odločam, ali izgledam v majicah na majicah (recimo oblečem kratke rokave in dam gor še eno brez rokavov, da izgleda kot da sta dve skupaj spojeni) otročje, čudno, hipijevsko, piflarsko ... no, briga me, ker meni je tak stil trenutno ful fajn, dvigne mi samozavest in to je vse, kar rabim ;) Ni rečeno, da bom tudi jutri tako mislila, ker sem navsezadnje nihajoče dekle, torej ... :)
ja v tem obdobju res vsi nihamo, res pa je da hočemo ugajat, dokler se ne najdemo in ne poiščemo svojega mesta na tem svetu ...
hm, jst bi rekla, da če želiš ugajat do te mere, da ne kompromitiraš bistveno samega sebe, potem je še ok (npr. te majčke ne bom oblekla v službo, ker bi me tam čudno gledali, jo bom pa oblekla za v neko drugo družbo; pa tu dodajam, da se moreš v končni fazi še vedno tko oblečt, da ti je všeč :)). če pa ti ugajanje drugim postane prioriteta in zatira svoj jaz, potem imamo pa težave.
Ah, js sm ugotovila, da bolj kot sm se kdaj trudla ugajat, več ljudi (vključno s sabo) sm razočarala. Tako da je moto zadnjih nekaj let, ugajam samo še sama sebi, če ti nisem všeč ... shit happens ne? ;)
ja točno tak... zaka bi se sekirala, če ne ugajam komu? pač ti ne, žal :)
čeprav dans sm se pa res grozno počutla, ko sm se s sladoledom popackala po roza majčki :s ... na daleč se je vidlo jao jao
Uuuu to pa poznam. Sem celo srednjo šolo se trudila ugajati drugim in sem imela tisoč kolegov in niti enega pravega prijatelja. Vsem sem želela ustreči in na koncu nisem imela časa zase in za svoje potrebe.
Ko pa po končani srednji šoli ni niti eden od kolegov/kolegic ni ostal ob meni sem pa začela ugajati sama sebi. Našla sem svoj stil oblačenje, ki se je vedno precej razlikoval od stila mojih prijateljic. Ampak kaj, če jih kaj moti naj se obrnejo drugam..
Objavite komentar