Se pravi, imamo dan, na katerega se spominjamo vseh tistih, ki so žalostno preminili na cestah in v prometnih nesrečah. Teh je na dan približno 3450 v Evropi (če sem si prav zapomnila podatek?)!! Ta datum je 17.11. (čeprav se mi zdi, da sem na začetku slišala tudi dan 18.11). Danes so se prižigale svečke na Tromostovju (in seveda niso manjkali vsi velepomembni)...
Moje mnenje: vsaka žrtev prometnih nesreč je nekaj najbolj groznega - preminiti na cesti, zaradi stupidarije sebe ali celo drugega in ti nisi nič kriv...
Na naših cestah se ubije vse preveč ljudi, vse preveč je žrtev in za vsako, ko slišim, da se je zgodila spet prometna nesreča s smrtnim izidom, me stisne! Vsak, ki se kdajkoli vozi po cesti (in to smo več ali manj vsi), se lahko znajde na tem mestu!
Pred kratkim je Slovenija (in države bivše Jugoslavije) žalovala za preminulim Tošejem Proeskim, ki je enako umrl v prometki... in sprašujem se, koliko talentov, neverjetnih osebnosti, dobrih ljudi, staršev, še huje otrok... smo pokopali in še več, koliko je ljudi, ki za njimi žalujejo.
Zakaj se ljudje ne zavedajo posledic svojih dejanj? Zakaj morajo divjati skozi naselje, kjer se vsak dan masa šolarjev sprehaja domov? In ZAKAJ mora kdorkoli na tem svetu sesti ALKOHOLIZIRAN za volan?!WTF ti je tega treba?!!?
Pred približno približno štirimi leti in pol sem bila priča grozni prometni nesreči oz. temu bi se lahko reklo že skoraj samomor. Nasproti naše hiše stoji trgovina in vmes je dolgaaaa ravna cesta - raj za tiste, ki hočejo hitrost. In za tega Brunota, kot so ga vsi klicali, se je vedelo, da bo enkrat umrl na cesti, samo vsi so se bali, da bo poleg sebe pokopal še koga drugega, ker je bil na cesti neverjetno nevaren, sploh se ni oziral na druge in ni mu bilo dosti, da je že par prometnih nesreč (ne nenevarnih) pozvročil!
Tiste noči sem se pogovarjala po telefonu na balkonu (bilo je nekje junija) pozno ponoči, okoli tretje ure zjutraj, ko naenkrat nekaj zaropota in poleti po zraku. Slišalo se je še, kot da se je nekaj odlomilo in se nekam zarilo... in kaj je bilo: ta Bruno se je zaletel v količke pred trgovino (tiste, ki ti preprečujejo, da parkiraš točno pred vrati) s tako hitrostjo, da je poletel po zraku, vmes so se vrata odprla, on je padel ven, vrata so se odlomila in ga enostavno zaklala. Dva kolega, ki sta se pripeljala za njim (očitno so se lovili ali nekaj takega), pa sta ga iskala in poklicala rešilce...
Bilo je grozno, kot v filmu. Mislila sem, da sanjam, ampak vse je bilo resnično. V bistvu je dobil, kar je dolgo iskal, samo vseeno je žalostno končat na tak način.
Še zmeraj obstajajo in bodo obstajali v bodoče ljudje, ki sploh ne gledajo, ne poznajo in ne spoštujejo prometnih predpisov - najbolj absuredna mi je pa ta, da ljudje dejansko obračajo na avtocesti in se peljejo v nasprotno smer oz. zgrešijo uvoz/izvon na/z avtoceste... res nekaj neverjetnega in najhujšega! Pa ko bi blo takih primerov razmeroma malo, pa jih NI!!!
Izražam sožalje vsem svojcem žrtev prometnih nesreč in hkrati upanje, da število takih žrtev pade!
Pa še svečko grem na okno prižgat.
Ni komentarjev:
Objavite komentar