Kaj nardiš, ko te grize noter in veš, da ne morš premagat tistga čudnega občutka? Ko veš, da te je nekdo grdo zaj*ebu, da še sam ne moreš verjet, ko si misliš, da na začetku ni tak kazal, ko razmišlaš, kaj si narobe naredu?
Mene takle kup vprašanj preletava kar naprej... zdi se mi, da se mi zgodovina ponavlja, da nekak se mi vsa razmerja, ki se na začetku kažejo kot zelo primerna in obetavna, izkažejo na koncu kot neki larifari s kupom izgovorov in nedorečenih stvari ...
Jezi in hkrati žalosti me to, ker vem, da sama nism taka, da bi si pri komu in glede njegovih čustev izmišljala izgovore, da bi moj ego rastu! In tudi vem, da ko mam nekoga rada, ga mam res rada, na njega se navežem in pač ni površinsko, je globje in ne morm mimo tega, da mi enostavno ne rata, da se potem začnejo igrat z mojimi čustvi.
Kar je najhujše, je negotovost. Ko ne veš, kje si in zakaj je tak, ko se postavlja kup vprašanj in pol razmišlaš... a si si to res zaslužu? zakaj mora bit tak, če pa veš, da nisi najbolj ostudno bitje na svetu kar se tiče karakterja in socialne družabnosti?
Eh, včasih se zdi vse brez smisla!
Mene takle kup vprašanj preletava kar naprej... zdi se mi, da se mi zgodovina ponavlja, da nekak se mi vsa razmerja, ki se na začetku kažejo kot zelo primerna in obetavna, izkažejo na koncu kot neki larifari s kupom izgovorov in nedorečenih stvari ...
Jezi in hkrati žalosti me to, ker vem, da sama nism taka, da bi si pri komu in glede njegovih čustev izmišljala izgovore, da bi moj ego rastu! In tudi vem, da ko mam nekoga rada, ga mam res rada, na njega se navežem in pač ni površinsko, je globje in ne morm mimo tega, da mi enostavno ne rata, da se potem začnejo igrat z mojimi čustvi.
Kar je najhujše, je negotovost. Ko ne veš, kje si in zakaj je tak, ko se postavlja kup vprašanj in pol razmišlaš... a si si to res zaslužu? zakaj mora bit tak, če pa veš, da nisi najbolj ostudno bitje na svetu kar se tiče karakterja in socialne družabnosti?
Eh, včasih se zdi vse brez smisla!